Miselni eksperiment, ki vam lahko pomaga, da na sebe, vodenje in raznolikost v organizaciji pogledate z drugačnimi očmi.
“Pokrajina mojega življenja je sestavljena iz različnih materialov, nakopičene gmote, kot jo najdemo na gorskih območjih. Nazaj vidim svoj značaj, tudi jaz sem mešanica, sestavljena iz enakih delov instinkta in usposabljanja. Tu in tam se nad njo dvigajo granitni vrhovi Neizogibnega, vendar povsod vidiš smeti, ki so jih za seboj pustili plazovi Naključja. Včasih sem sledil zlati žili ali toku podzemne reke. Tam poskušam izslediti svoje življenje, najti načrt. …”
Ste sredi svoje življenjske zgodbe in se sprašujete, kam bi se utegnila obrniti …
Zgornji citat je skrajšan iz sijajnega romana Marguerite Yourcenar “Hadrijanovi spomini”. Roman je napisan kot dolgo avtobiografsko pismo umirajočega rimskega cesarja svojemu 17-letnemu varovancu Marku Avreliju (cesarju med letoma 161 in 180 našega štetja).
Citat lahko spodbudi vašo domišljijo. Gre za vajo v iskrenosti Hadrijana ali vsaj za pošten poskus. Iskanje smisla njegovega življenja in smisla, ki bi ga njegovo življenje lahko imelo za druge – prijatelje, zaposlene, člane senata, državljane njegovega cesarstva. Vse do spoznanja, da so bili nekateri deli pokrajine nejasni, zavajajoči in zmedeni (kot so občasno lahko spomini).
In vendar je to lahko dobra vaja, morda celo takšna, ki jo lahko izvedete z drugimi – z vodstveno ekipo, zaposlenimi, prijatelji.
Kajti, kaj vidijo drugi, ko nas gledajo? Našo zrcalno podobo. In še korak dlje: kaj želimo, da vidijo. Včasih nam je težko biti iskreni do sebe, pokazati svojo “dušo” ali ranljivost. Stari boj med identiteto in podobo. Pri tem nam je lahko v pomoč notranja pokrajina našega življenja, ki je nastala na podlagi naših izkušenj. Izkušnje ustvarjajo podlago za znanje, vključno s samospoznavanjem in razmislekom.
Poglejmo drug drugega z drugačnimi očmi – vaja
Zaprite oči in si predstavljajte, da gledate pot za seboj. Kako je videti vaša pokrajina? Preučite jo in jo opišite. Kje’ se je začelo vaše potovanje po njej in kako je bila videti na poti? Ali ste izbrali lažjo pot? Ste se pognali skozi njo in videli le obrobje ceste ali ste se izgubili v podrobnostih in sledili vsem znakom? Na koliko stranskih poti ste zavili, ali je šlo za avtocesto ali ste se po njej sprehajali, plezali, se borili in občasno uživali v lepem razgledu? Je bila gorata kot Hadrijanova pokrajina, so bile tam puščave, ste se morali prebijati čez reke ali prečkati oceane?
Dobra stran je, da je vaša pokrajina, (pokrajina kogar koli) vedno edinstvena, da vas je okrepila in morda zaznamovala (gube na vašem obrazu imajo svoj pomen). Opišite svojo pokrajino ostalim v skupini in prisluhnite zgodbam o njihovi pokrajini. Na drug drugega (in raznolikost med vami) poglejte z drugačnimi očmi.
In zdaj stopite korak naprej, v prihodnost.
Zaprite oči in si oglejte pokrajino pred seboj. Ali je podobna pokrajini za vami? Kako boste nadaljevali v njej? Ali imate pričakovanja, namen, načrt, da boste nekam prišli? Ali nadaljujete naključno, ker menite, da je vaša pot pomembnejša od cilja? Ali želite del poti prehoditi SKUPAJ? Predstavite idejo svoji skupini (ali svojim zaposlenim). Vprašajte jih o njihovih pričakovanjih. Kako bi bilo videti to skupno potovanje?
Peter Frühmann – Storybag
